Po Casablankinem vrvežu prispeva v bolj umirjen Meknes, ki je samo izhodišče za izlet do Volubilisa in Moulay Idrisa, kamor sva se peljala z privatnim taksijem (starim mercedesom). Ostanki rimskega mesta v Volubilisu, kjer naj bi živelo 20.000 prebivalcev so posejani z raznimi stebri, mozaiki ter ostalimi različnimi zanimivimi ostanki starega mesta. Prijetni dve uri raziskovanja sta zelo hitro minili.
Moulay Idris je pravzaprav malo preroško muslimansko mesto, ki je šele nekaj let odprto za ne-muslimanske obiskovalce. Malo mestece je peto mesto v vrsti mest, ki naj bi jih vsak musliman obiskal, saj naj bi bil Moulay Idriss veliki pravnuk preroka Mohameda. Pri vzponu po ulicah okoli mavzoleja se nama je samovoljno pridružil lokalni vodič, ki naju je po ulicah pripeljal do prijetnega razgleda in okroglega minareta, obenem pa nama je objasnil razliko med Suniti (Maročani) in Šijiti. Na kratko – prvi imajo kvadratne minarete in so bolj miroljubni, drugi pa imajo okrogle minarete in so malo manj miroljubni. Različni pa sta tudi pisavi.
Pot naju je nato iz Meknesa vodila v Fez, kulturno in za Maročane politično prestolnico Maroka. V mestu z veliko medino, baje največjim področjem na svetu brez avta, sva se nastanila pri modrih vratih v hotelu Cascades, ki ima prijetno teraso in nizka vrata. In seveda se je po ogledu preroškega mesta zgodil tudi čudež. Jana je v svojem nahrbtniku čudežno našla fotoaparat – juhu!
Medina je res pravi labirint in tavanje po njej se slej ko prej konča tako, da se zgubiš. Zato sva za ogled najela vodiča, ki je baje hodil s Slovenko in je poročen s Španko. Čeprav je bilo ime punce kar pristno slovensko, sva težko verjela vsem zgodbicam, ki jih je povedal. Seveda tudi nisva čisto dobro razumela njegove angleščine, ker je bil profesor angleščine in govori akademsko angleščino, ki je za naju pretežka :).
No, vodil naju je do vseh pomembnih znamenitosti, med drugim v tovarno izdelave usnja (kjer zares smrdi, saj uporabljajo za mehčanje usnja amonijak iz golobjih iztrebkov), šolo korana, mošejo Moulay Idris II in seveda v lokalno prodajalno začimb, krem in zelišč (kjer so naju takoj obrali za 20€ – no nekje te morajo, drugače pa v kakšni drugi prodajalni – recimo tepihov).
Po dokaj utrujajočem ogledu, sva se odpravila na še bolj utrujajočo, 15 ur dolgo vožnjo do Ouarzezate.
Subscribe