Že kar nekaj časa se potikava po Novi Zelandiji in spodobi se tudi kaj napisati. Zabava se je sicer začela že na letališču v Sydneju, vendar naj ta zgodba ostane za kdaj drugič. Samo spuščanje v Chirstchurch je napovedovalo drugačne vremenske razmere. Res, da sva potovala na južni otok, vendar nisva pričakovala, da se bova na tleh znašla v deževnem vremenu in 8 stopinjah Celzija. Po nočitvi na letališču (ki ima tudi tuš – kok dobr), sva pred poletom v Queenstown dobila v roke obvestilo, da lahko let zamuja zaradi snežnih viharjev okoli Queenstowna. Uffff!
No, snežnih viharjev ni bilo in še kar pravočasno smo prispeli v dokaj jasno mesto-vas, nekakšno mešanico med Kranjsko Goro in Bledom.
Spanje na letališču (detajl nad vrati) Queenstown iz bližnjega hriba - cca. 730m
Če se rekreiraš si tudi žejen, baje Ena izmed adrenalinskih aktivnosti v QT.
Če je jasno, še ne pomeni, da je toplo. Mrazzzzz in seveda nujen nakup – kapa. Queenstown slovi kot adrenalinski center NZ, mesto kjer so izumili bunngee jumping. In res tukaj najdeš vse – od jahanja, poletov z jadralnim padalom, canjoninga, vožnje po soteski z super hitim čolnom, visenja nad kanonom do takih in drugačnih bunjijev, itd. Ok, adrenalinska prestolnica je že super, ampak tudi super potratna. Aktivnosti se cenijo od 60€ in navzgor.
Ko sva tako postopala po mestu in se zanimala za razne aktivnosti, sva najprej zasledila trenutne temperature – od 1-11 st.c, potem pa pri neki agenciji povprašala o canyoningu. Ker nama nekako ni šlo skupaj – canyoning in mraz, sva gospoda vprašala, če Canyoning izvajajo tudi sedaj pri teh temperaturah? Ta nama je prijazno odvrnil: “Ja seveda, saj je poletje”. Izjava potovanja, zagotovo!
Ves adrenalin sva na koncu sprostila ob pohodu na bližnji hrib – dobra odločitev za najino denarnico.
Zelo daleč od doma Mojster in mojstrovine :)
Iz Queenstowna sva se preko Te Anu-ja odpravila proti Fjordlandu, točneje Milford Soundu. Fjord, ki je iz morja tako skrit, da je James Coock dvakrat zgrešil je zares impresiven. Naju je pričakal obsijan s soncem, kar ni tako navadno, saj je 180 dni na leto v dežju, čez celo leto pa zapade okoli 7m dežja. Globok je okoli 350m, direktno iz njega pa se dviga 1600m velika gora. Za detajl samo še to, da ima (posebno kadar pada dež) nešteto slapov.
Iz morja v Milford Sound (fjord) Človek proti 100m slapu
Gor ali dol? Špageti slapovi – sploh ni konca
Tjulenj – lenoba na soncu Mlado in razigrano, še brez dlake
Po Milfordu sva nastavila azimut na jug proti Invercargilu in najjužnejši točki novozelandske celine. Senična :) cesta (senic road) proti Invercargilu in Dunedinu te pelje po prelepih poljanah med nešteto kravami in ovcami. Res prelepi pogledi, ki spominjajo na domači kraj. Nekako kot bi se pomladi vozil po Gorenjski, s to razliko, da je zraven morje in nešteto ovc.
Vreme je trenutno bolj spremenljivo, ampak vsaj mraz ni. No ja, bomo videli ko prideva do ledenika Franc Joseph. Aja, pa če ne veste: na NZ živi 4miljone ljudi in 40 milijonov ovc. Beeeeee :).
Najjužneje – z glavno navzdol, al kk?
PS: Hvala za vse komentarje. Zelo sva vesela vsakega, samo za odgovarjat ni časa. Internet ni zastonj, blog pa sreči piševa off-line. :)
Subscribe