Sedim na terasi Kangaroo Explorerja in pišem blog. Bory bere knjigo, ura je popoldne. Čakava na naslednji potop.
Kangaroo Explorer je 25-metrska ladja s tremi nadstropji. Sem sva prispela včeraj z manjšo ladjico. Vožnja je trajala 2 uri in je bila precej podobna vožnji z bluetornadom v Gardalandu. Uspelo mi je celo malo bruhati. Takoj po pristanku na K. E. pa so nam, kljub razdraženim želodcem, postregli s kosilom. Bilo je odlično!
Po kosilu smo šli takoj pod vodo. Z vodičem, da preverijo, če smo se sposobni kasneje potapljati sami. In seveda veliki koralni greben je čudovit! Korale vseh možnih oblik, barv in velikosti, ribe velike in male v barvah, kot bi jih porisali otroci. Videli smo tudi skata, ki se je skrival pri tleh. In že smo morali gor. Tu moraš po zakonu priti na površje z vsaj 50 bari zraka v flaši, sicer je cel kup komplikacij (zanje in zate).
Pridemo gor in se niti ne posušimo do konca, že sledi naslednji potop. Tokrat greva sama. Prvič v življenju brez vodiča, a nama gre super! Vidiva čudovite stvari, med njimi školjke velikanke. Prideva ven. Sledi večerja. (Ja, takoj so nam povedali, da bomo tu le jedli, se potapljali, jedli, se potapljali …) In po večerji? Nočni potop!
Spust pod gladino, ko nad njo ne sveti sonce? Hmm… Priznam, malce me je bilo strah, a, ko sem skočila v vodo je le ta čudežno izpuhtel. Z nama je inštruktor Anthony (delava tečaj za AOWD – edina, zato imava Anthonya samo zase! :). Ponoči je spodaj še bolj noro! Vidimo hobotnico, ki spremeni barvo v belo, ploščatega črva, ki elegantno plava, rake, ki pridejo ven le ponoči in še in še. Dvignemo se na površino. Malo zebe, a so občutki fantastični! Misel na topel tuš me pomiri. Topel tuš si namreč lahko privoščimo le zvečer, za vsega skupaj 4 minute. Sladko vodo se pridobiva iz morske na ladji sami, zato moramo biti varčni, so nam razložili.
Zvečer se trudiva iskati ribe, ki sva jih videla, v veliki knjigi kapitana Jacka. Kmalu obupava, saj naju premaga spanec.
Nov dan se začne že pred 6. uro. Ob 6.10 smo že v vodi! To je globoki potop, gremo 30 m pod gladino in delamo zanimive stvari. Gledamo barvo paradižnika - ne zgleda preveč okusno. Okoli nas pa sumljivo plavajo precej velike ribe. Niso kaj posebno zanimivih barv, dokler Anthony ne posveti v njih. Ja, seveda so pisane! Trenutek za tem se že borijo za razpolovljeni paradižnik. Paradižnik kmalu izgine in z njim tudi ribe. Potem gledamo plastenko, ki smo jo prinesli s sabo s površja. Stisnjena je, da bolj ne bi mogla biti. Sledi še test dušikove pijanosti. Na mojo žalost sva še oba trezna. (Joj, kako bi rada videla neumnosti, ki bi jih počel pijani Bory! :)
Vrnemo se na površje sestradani kot volkovi. Zajtrk! Po zajtrku pa takoj naslednji potop! Tokrat navigacijski. Anthony nama razloži osnove orientacije pod vodo. S kompasom hodiva gor in dol po ladji in meriva azimute. 
Seveda takoj obvladava zadevo in Anthony je zadovoljen. Gremo v vodo. Najina naloga je, da nas pripeljeva do neke točke in hkrati morava šteti zamahe s plavutkami. Jaz zadevo vzamem smrtno resno! Azimut-razdalja-relief in piči miško! Besno maham s plavutkami, štejem zamahe in zrem v smeri azimuta. Anthony me ustavi in mi pokaže iskano točko na moji desni. Kasneje mi razloži, da je navadno bolje plavati bolj počasi in malo več gledati okoli sebe. Seveda se moram strinjati. Ampak me vseeno zanima, če obstaja kakšno podvodno orientacijsko tekmovanje. Takoj bi se prijavila!
Ko pridemo gor, je ura 9.00. Zdaj imava končno malo več časa. Do kosila se naspiva, po njem pa se prestaviva dve nadstropji višje, kjer sedim na terasi in pišem blog. Bory bere knjigo, ura je popoldne. Čakava na naslednji potop.
Subscribe