Po tednu divjega Maroka, sva končno doživela pravi dopust v obmorskem mestecu Essaouira. Prijetno in umirjeno mesto, bivša hipijevska komuna, nama je ponudila bivanje v barviti hiši (Riad Saltana), šolo surfanja, palačinke z Nutelo in vetrovno sončno relaksacijo. Ostalo pa v sliki..

  
     Tuki je leta 68 J.Hendrix pil kufe                       Najina sobica                               Bi mogoče pol krave?

    
          Na srfu…..                                                ….in na valovih.                               Pavza, sufrat je kar teško.

  
        Učenka in učitelj                           Res je super, ko te val ponese!              Rakovica za kosilo

 
      Komaj sonce zahaja…                             …že pijemo jutranjo kavo                    Umetnost iz peska

 
  Jana in njena mala prijateljica                  Neskončna obala                                     Ptiči!

                    

       Še ena s soncem                            Wonna kuki – space kuki – HA HA HA   Kratkočasenje pred odhodom

Marakeš je mesto v središču visokega Atlasa. Mesto se sicer ne nahaja zelo visoko (okoli 1700m), vendar je dostop do najvišjega vrha Maroka (nekaj čez 4000m) dokaj blizu. Marakeš bi sicer težko bolje prevedel v slovensko angleščino – torej, kot že ime samo pove – mara in keš. Domačini se tukaj res trudijo, da bi iztrgali denar iz tebe, no saj se drugje v Maroku tudi, ampak v Marakešu se res intenzivno.

Zagotovo najbolj vpadljiv del mesta je glavni trg v medini, kjer lahko se težko izmuzneš sliki s kačo, kupiš zob ali zobno protezo, zaplešeš skupaj z domačini ali pa si samo ogleduješ vrvež in sitnarjenje domačinov okoli tebe. Če temu primešamo še zvok pokvarjenih flavt, ki naj bi vabil kače iz piskrov, je kombinacija zares nevzdržna.

In tako sva se, da bi ušla temu vrvežu, odpravila v gorsko vasico Imlil, izhodišču za treking v gorah Atlasa. No, ker sva bila že celo potovanje na tesnem s časom, sva dospela samo do pol-gorske vasice – Asni. No vasica je bila res idilična – idilično umazana in za Jano, ki je morala tam iti na WC, pa pravi mali kulturni šok. No, kljub vsej umazaniji sva si kljub temu privoščila kosilo v bližnji kvazi restavraciji. Moram priznati, da kosilo niti ni bilo tako slabo in da je meni kar teknilo, kako neprecenljivo je bilo za Jano, pa kar njo vprašajte.

Po sprehodu skozi vasico sva se hitro opravila nazaj v Marakeš in naprej proti avtobusni postaji, kjer sva hotela ujeti avtobus proti Essaouiri. No na koncu sva ujela star Mercedes taksi, dve Kanadčanki, prepihano vožnjo, prehlajeno Jano in prijetne dneve v Essaouiri.