Potepava se naprej. Naslednja postaja je bilo mesto Dunedin oz. polotok Otago. Polotok živi od turistov, saj ti na vsakem koraku ponujajo ogled (predvsem živalskih) zanimivosti. In seveda to mastno zaračunajo. Glede na računico dam/dobim, sva se odločila za ogled pingvinov in tjulnov z mini ‘8x8 traktorčkom’. Bilo je precej zanimivo, videli smo najmanjšega in enega najredkeših pingvinov – modrega in rumenookega pingvina ter lenobne tjulne, pokažejo ti živali zelo od blizu v njihovem naravnem okolju, sva pa na žalost kasneje ugotovila, da lahko nekaj km severneje vse to vidiva zastonj. Za tolažbo sva pa čisto zastonj videla albatrose, ki so naju osupnili svojo velikostjo (3 m čez krila!).
8x8 zmore v vsak klanc Najdlje od doma možno Redki rumenooki pingvin
Na poti proti severu sva se ustavila tudi v Moeraki-ju. Po plaži so razmetane skoraj čisto okrogle skale, o katerih maorska zgodba pravi, da so to košare za sadje z ladje, ki je potonila ob obali. Znanstveniki pravijo, da to ni čisto tako, a njihova zgodba ni tako zanimiva. So pa zanimive same skale, saj so nekatere ‘krogle’ že razpočene in lahko vidiš v njihovo jedro, kjer je struktura drugačna kot na površini. Precej kul zadeva.
Pot sva nadaljevala na zahod. Zahodna obala je namreč povsod opevana kot nekaj neverjetno lepega in nujnega za videt. Že sama pot do tja naj bi ponujala očem prijazne panorame in nujne postanke na razglednih točkah, ki jemljejo dih. No, pot je bila res lepa, vse dokler se ni začelo oblačiti, megliti in deževati. In to se je seveda zgodilo precej kmalu. Upala sva na boljše vreme za naslednji dan, ko sva si želela ogledati ledenik, vendar je teta na recepciji povedala, da bo deževalo še cel teden. Ko pa sva zvedela še za cene tur, ki te peljejo na ledenik, sva se pa od groze lahko samo še smejala (in malo preklinjala). Proti ledenikoma (sta namreč dva) pa sva se vseeno odpravila – a samo do ograje, do kjer te brez vodiča spustijo. Kasneje sva nekje še prebrala, da v teh koncih dežuje 180 dni v letu, tako, da moraš imeti kar srečo, da trofneš dan brez dežja, če pa ti sije še sonce, je pa to že skoraj tako, kot če bi zadel sedmico.
Bory pleza v Moerakiju Ledenik Fox in dva premočena nasmeška
Zahodno obalo sva zapustila in po nekaj km, se je vreme in z njim počutje začelo obračati na sončno. Ustavila sva se v Hanmer Springsu. V sončnem dopoldnevu sva se povzpela na hribček nad vasjo, nato pa sva se namakala v termalnih bazenih, ki so bili vsi po vrsti polni mineralov in penzionistov. Od tu pa sva se spet odpravila na vzhod – v Christchurch. Sprehodila sva se po ulicah, si ogledala hišo umetnosti in botanični park ter se nato odpravila naprej proti Pictonu, od kjer sva imela nočni trajekt na severni otok.
Uživancijaaaaaa!!!!!!!!!!! Čakamo na trajekt
Danes pa sva preživela dan v glavnem mestu NZ - Wellingtonu. Obiskala sva živalski vrt, ki sicer ni nič posebnega, sva pa v njem videla kivija – ptiča, ki je simbol NZ, in še nekaj drugih zanimivih/smešnih/simpatičnih predstavnikov živalskega kraljestva. Najbolj pa naju je navdušil muzej Te Papa. To je ogromen muzej z mnogimi razstavami, interaktivnimi dogodivščinami, filmi, slikami, predmeti … V njem sva preživela celo popoldne, vendar je tako velik in zanimiv, da ga bova morda obiskala še jutri, čeprav bi se po ‘urniku’ že morala premakniti proti severu. Odločitev bo padla zjutraj.
Kivi – smeško Te Papa: Ogromozanski ligenj (levo) Ups…
Subscribe